Celovečerec Maria Bonnarda "La città dolente" bi sila težko opisali enoznačno. Priča smo namreč delu, ki je v letih, ko je bil posneto, s tehničnega vidika oralo ledino s spretno kombinacijo dokumentarnega in igranega filma, obenem pa je v njem čutiti izrazito propagandno noto, ki je že v svoji definiciji enostranska. Film, narejen leta 1948, je med drugim pomemben zato, ker je edini, ki se je tedaj spoprijel z izjemno občutljivo temo eksodusa Italijanov iz Istre v letu 1947.

Ustvarjalci filma zaradi politične situacije v Pulju niso imeli izbire in so bili primorani snemati na italijanskem ozemlju. Interierje so poustvarili v rimski Cinecitta, približek istrski pokrajini pa so našli v bližnji Civitavecchi. Po drugi strani je dokumentarno gradivo, ki je bilo uporabljeno in spretno zmontirano, nastalo prav v Pulju, kjer sta leto poprej Gianni Alberto Vitrotti in Enrico Moretti snemala dokumetarni film "Addio mia cara Pola".

Delo, pod katerega se je s scenarijem podpisal tudi kultni Federico Fellini, pri izidu leta 1949 ni poželo velike gledanosti in je bilo kmalu pozabljeno, kar je mogoče pripisati tudi občutljivi tematiki filma.  Film na 35-milimetrskem traku, ki ga je produkcijska hiša Scalera film donirala rimskemu Istituto Luce, je v letu 2006 restavrirala Cineteca del Friuli in mu s tem povrnila nekdanji sijaj.