Patrizia Cacciani, Instituto Luce, Rim

10. maja 2023 so v Slovenski kinoteki v Ljubljani prikazali italijanske filmske obzornike iz ciklov »La settimana Incom« in »Mondo libero«, ki jih hrani zgodovinski arhiv Luce iz Rima. Prikazano video gradivo raziskuje mejo med Italijo in Jugoslavijo v obdobju med letoma 1946 in 1953 s posebnim poudarkom na tržaškem vprašanju.

Isti obzorniki so bili tudi predmet predhodne retrospektive, maja 2022 na konferenci VZHOD/ZAHOD Meja skozi film in zgodovino v Trstu.

Prikazali so osem prispevkov iz serije obzornikov »La settimana Incom« iz obdobja med 1946 in 1953 in en obzornik iz serije »Mondo libero« iz 1953. Gre za kratke prispevke obzorniškega formata z izjemo enega, ki govori o Pulju, ki je iz leta 1947.

Vsebino avdiovizualne dediščine zgodovinskega arhiva Luce hranimo v bazi podatkov, po kateri lahko iščemo po treh velikih iskalnih sklopih: antroponimov, tematike in toponimov. Ti so hierarhično dodatno razporejeni v iskalne podskupine npr. zgodovinsko-politična podskupina je podrejena tematskemu sklopu. Tudi mednarodna zgodovinsko-časovna os, denimo v iskalnem parametru » od konca vojne do padca sovjetskega bloka (1945-1989)«, ima svojo kronološko hierarhično urejeno razporeditev za vsako državo posebej. Gotovo je primer Italije bolje razdelan, denimo v primeru iskalnega pogoja »Italija 1. Obdobje De Gasperija (1945-1953)«, ki se pojavi ob raziskovanju obdobja »tržaško vprašanje«. Ob naprednem iskanju tematik z uporabo gesla »tržaško vprašanje« spletna stran www.archivioluce.com ponudi številne filmske in fotografske dokumente. V podskupini filmski obzorniki najdemo 77 zadetkov, med katerimi jih je največ iz »La settimana Incom«, tej pa sledi »Mondo libero«.

Analizi prizorov in zvočnega komentarja nam pomagata pri razumevanju, kako so imeli neigrani filmi v času njihove produkcije funkcijo zgodovinskega gibala in kako v današnjem času nosijo vlogo zgodovinsko-dokumentarnega vira. Zato je bilo smotrno analizirati tudi nekaj prispevkov, ki so bili na ogled na simpoziju. Ta izbor namreč popolnoma ustreza časovnemu obdobju, ko se je izrisovala italijansko-jugoslovanska meja. Obenem pa pri njih narodna politična propaganda narekuje prikazane tematike.

Od 9. marca do 5. aprila 1946 se je v Trstu mudila mednarodna komisija, ki naj bi dokončno določila državno mejo. Cilj je bil preučiti narodnostno sestavo tega ozemlja in predlagati novo razmejitveno črto. Prva dva prispevka »La settimana Incom«, pod zaporedno številko 7 in 8, ki nosita datum izdaje 1. in 10. april 1946, sta povezana z navzočnostjo omenjene komisije. Prizori demonstracij na ulicah so podprti z evokativnim zvočnim komentarjem, ki spregovori o domovini, narodu in še posebej o italijanskem jeziku.

 

 

Prva De Gasperijeva vlada v Italiji je sprejela ukrepe, ki so na novo začrtali koledar. Z dekretom z dne 22. aprila 1946 je bil namreč 25. april razglašen za državni praznik, medtem ko je bil 1. maj priznan za mednarodni delavski praznik.

Trst so 1. maja 1945 osvobodile enote 4. armade Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. 3. julija 1946 so ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza sprejele francoski predlog. Tržič in Gorica sta po predlogu pripadla Italiji, Trst pa je postal svobodno ozemlje pod zavezniško vojaško oblastjo. Istra in Dalmacija sta na drugi strani pripadla Jugoslaviji.

Datum 10. februar 1947 je pomenil ključen mejnik. Tedaj je bila namreč podpisana Pariška mirovna pogodba, ki je med drugim razdelila goriško pokrajino. Italija pa je izgubila Zadar in Pulj. Pogodba je sicer začela veljati 15. septembra 1947, a so zavezniki mejno črto zapustili že februarja istega leta. Pri tem je zanimivo, da je bila edinstvena izdaja obzornika “La settimana Incom” 46, pod naslovom “Zbogom, Pulj” prvič predvajana istega dne, kot je bil podpisan sporazum.

Vizualna in zvočna naracija je pri obzorniku »Zbogom Pulj« izrazito boleča. Veliko je prizorov, ki prikazujejo prestrašene množice, s posebnim poudarkom na starejših in ženskah, ki zapuščajo mesto. Po drugi strani pa gradivo zelo malo sporoča o neuspehu italijanske zunanje politike v času od Pariške mirovne konference od 29. julija do 15. oktobra 1946.

 

 

Volitve v Italiji spomladi leta 1953 so prinesle izgubo glasov krščanskim demokratom in posledično se je moral Alcide De Gasperi umakniti. Obdobje notranjepolitične nestabilnosti, ki je sledilo, je med drugim povzročilo tudi zmanjšanje pogajalske moči Italije. Vlada Giuseppeja Pelle, ki je nasledila padlo vlado De Gasperija, je skušala rešiti zagato z dvema dejanjema: na terenu so uprizorilu vojaške demonstracije z namenom vojaškega udara v coni A, ki se je izjalovil; na diplomatski ravni pa so sporočili Angležem in Američanom, da se odpovedujejo zahtevam po coni B in se obenem strinjajo, da se Svobodno tržaško ozemlje razdeli po Morganovi liniji. 8. oktobra 1953 sta Velika Britanija in ZDA izdali dvostransko izjavo, s katero sta sporočili, da bosta razpustili vojaško zavezniško upravo in cono A predali italijanskim oblastem. Vlada v Beogradu je ostro protestirala, saj je njena pogajalska moč pri pridobitvi nekaterih ključnih območij cone A upadla, hkrati pa je Jugoslavija izgubila možnost, da bi se z italijansko vlado izpogajala za primerno odškodnino na podlagi tega, da se je morala odreči Trstu.

Premik se je zgodil v začetku leta 1954, ko sta Velika Britanija in ZDA sklicali pogajanja v dveh fazah: sprva ločeno pogajanje z Jugoslavijo in zatem novo pogajanje z Italijo. Vprašanje se je razrešilo oktobra naslednje leto z Londonskim sporazumom, ki je stopil v veljavo 26. oktobra 1954. Italija je zatem naposled razširila svojo upravo na cono A, Jugoslavija pa na cono B.

Londonski memorandum je bil sicer le dogovor in ne mednarodna pogodba. Ta začasna rešitev se je namreč dokončno uredila šele leta 1975 z Osimskimi sporazumi, ki so tudi uradno definirali novo mejno črto.

V obzorniku “La settimana Incom” so navedeni londonski dogovori skupaj z datumi ter izjave italijanske in jugoslovanske strani, ki sta vsaka zase zahtevali omenjena območja. Medtem pa obzornik “Mondo libero” pripoveduje o odhodu zavezniških sili s Svobodnega tržaškega ozemlja in obmejne vojaške vaje italijanske vojske, da bi potrdili, da je Trst italijanski “glede na tradicijo, zgodovino in živelj”.

Meja je dejanska črta, ki loči prostor, podvržen oblasti ene države, od prostora druge države. Obmejni prostor pa pravno ustreza pasu ozemlja, ki se nahaja blizu meje obeh držav. To je območje tranzita, ki je ohlapnejše definirano in je bolj imaginarne narave. Tukaj se narodi premikajo, se ustavijo in srečujejo.

Obzorniki zgodovinskega arhiva Luce v našem primeru pripovedujejo o političnih odločitvah, ki so bile osrednjega pomena pri določanju meja. Postavijo nas v čas, ko se ljudje zaradi politične situacije niso mogli srečevati, in v čas, ko je prihajalo do konfliktov pri vprašanju identitete. Verjamem, da bomo prišli do novega mejnika, ko bomo preučili tudi zasebne avdiovizualne vire. Na ta način bomo zgradili novo vez med sočasnimi zgodovinskimi viri in bomo lahko na ta način povedali mnogo več o sicer nedoločenem in imaginarnem prostoru meje.