V okviru letošnjega simpozija Vzhod / Zahod Meja skozi film in zgodovino, je v sodelovanju s festivalom èStoria, goriška profesorica in raziskovalka Anna Di Gianantonio tekom svojega posega odprla vedno aktualno vprašanje ženske vloge v družbi. S pomočjo avdiovizualnega gradiva smo pokazali, kako se je status nežnejšega spola v povojnem času v italijanskem prostoru začel polagoma spreminjati na bolje. Ta moment izvrstno predstavi edinstven kratki dokumentarni film "Ženska v Italiji", ki je v okviru dokumentarnih oddaj "La Settimana Incom" nastal leta 1958. 

"La Settimana Incom" je bila serija italijanskih filmskih obzornikov, ki se je rodila takoj po drugi svetovni vojni pod okriljem filmske produkcijske hiše INCOM (Industria Corti Metraggi Milano). Serija je predstavljala lahkotnejšo protiutež filmskim obzornikom rimskega Istituta Luce, ki so v časih fašizma nosili izrazito propagandno noto. Epizode, ki so trajale približno 10 minut, so bile predvajane v kinematografih pred začetkom projekcije celovečernih filmov. Prvotna vsebina dokumentarnih filmov Incom je bila v veliki meri osredotočena na obnovo italijanske države, tedaj še prepojene od vojnega uničenja, na drugi strani pa je vnašala pozitivnost glede svetle prihodnosti in je bila na dosegu vseh družbenih razredov.

V začetku maja 1958 je v sklopu Settimane Incom izšel edinstven dokumentarni film številka 1650 z naslovom "Ženska v Italiji". Za razliko od ostalih edicij, ki jih je sestavljalo več prispevkov, je bila ta v celoti posvečena samo eni temi.

Obzornik, pod režijsko taktirko Giovannija Roccardija, ki traja nekaj več kot sedem minut, gledalca postavi v sila zanimiv zgodovinski moment, kjer se v podobni meri mešata tradicija in sodobnost. Obzornik namreč predstavi, kako je povprečna ženska v Italiji petdesetih let prejšnjega stoletja na eni strani že emancipirana, na drugi strani pa v duhu tradicionalizma še vedno močno vezana na svoje »prave« vloge. Lik ženske je v dokumentarnem filmu predstavljen kot povsem enakovreden v družbi, ki je bila do tedaj skoraj izključno v moški domeni. Ženske so namreč prikazane, kako zjutraj hitijo v službe, zasedajo vodilne vloge v podjetjih in celo pilotirajo letala. V Italiji pa so bile tradicionalne vrednote v petdesetih letih še kako žive in to se pri tem dokumentarcu nazorno pokaže pri prizorih marljivih gospodinj, ki skrbijo za dom in vestno vzgajajo svoje otroke. Dokumentarni film na ta način postane bolj uravnotežen in tako iz različnih zornih kotov objektivneje slavi vsestransko sposobnost in dosežke moderne ženske.

Anna Di Gianantonio je znanstvenica in raziskovalka na Deželnem inštitutu za zgodovino odporništva in sodobnosti FJK. V okviru svojih raziskav se je posluževala ustnih virov in po večini posvečala proučevanju zgodovine žensk v obdobju fašizma in odporništva, ter  zgodovine delavcev in delavk na Goriškem v Italiji od fašizma do povojnega obdobja. Pri založbi LEG je leta 2000 izdala knjigo Goriško delavstvo. Delavci in delavke na Goriškem v Italiji med zgodovino in spominom 1920—1947 (Gorizia operaia. I lavoratori e le lavoratrici isontini tra storia e memoria 1920—1947). Skupaj z Giannijem Peteanijem je izdala knjigo Ondina Peteani. Partizanski boj, deportacija v Auschwitz, družbena zaveza: življenje za svobodo (Ondina Peteani. La lotta partigiana, la deportazione ad Auschwitz, l'impegno sociale: una vita per la libertà, založba Mursia, Milan 2011). Leta 2016 je izšla izdaja, ki jo je napisala z Marcom Puppinijem in Nerino Fontanot Proti fašizmu onstran vsake meje (Contro il fascismo oltre ogni frontiera, založba Kappa Vu, Videm). Uredila je zgodovinski okvir dnevnika Marije Antoniette Moro Vse duše mojega telesa. Dnevnik mlade partizanke 1943—1945 (Tutte le anime del mio corpo. Diario di una giovane partigiana 1943—1945, založba Iacobelli, 2014). Z Giannijem Peteanijem je izdala knjigo Noseča sem (Ich bin Schwanger, založba IRSREC, 2020).