Viri pri obravnavi zgodovine filma

Popis virov, ki jih je mogoče uporabiti pri pisanju filmske zgodovine je sicer zahtevna naloga, a vsekakor nujna. Podvig ni enostaven, saj zgodovinopisje filma še ni v popolnosti strukturiralo svojih virov.

Zgodovina od dvajsetega stoletja dalje namreč ni več zgodovina, ki bi bila vezana zgolj na pisne vire ali klasično ikonografijo umetnosti. Pridobila je nov, zelo pomemben vir, ki je filmski. Od leta 1895, ko sta brata Lumière začela izvajati prve plačljive filmske projekcije, se je film razširil na zelo hiter način na vseh ravneh. Ker so bili filmi nemi, je bil to jezik, ki so ga razumeli širši krogi prebivalstva. Od tedaj imamo na voljo širok nabor posnetkov, prizorov, lokacij, osebnosti in dejstev. Posnetki so pomembni, obstajajo in bilo bi nespametno, če jih ne bi uporabili pri obravnavi zgodovine filma in zgodovine nasploh.

Pri obravnavanju zgodovine filma je primarni vir film sam. Žal pa je bilo veliko filmov izgubljenih ali uničenih in v današnjem času ne obstajajo več. Potrebno je torej uporabiti tudi druge vire. Na primer filmske kritike, opise filmov ter plakate, ki so bili uporabljeni pri distribuciji teh filmov. Če filma nimamo, vsi ti sekundarni viri v trenutku postanejo primarni viri pri pisanju zgodovine nečesa, kar ne obstaja več. Torej, če filmi obstajajo, so sila dobrodošli in jih je potrebno pogledati in razumeti, preden lahko o njih govorimo. Če pa nimamo filmskega dela, moramo pri obravnavi uporabiti celotno gradivo, ki je bilo ustvarjeno okoli filma.

Filmski obzorniki: Rojstvo oblike filmskega in novinarskega poročanja

Filmski obzornik je informativni format kratkega filma, navadno sestavljen iz več kratkih prispevkov, ki poročajo o aktualnih dogodkih. Običajno je bil na ogled v kinematografih pred začetkom predvajanja celovečernega filma. Za ta format je značilen splošno dokumentarni ali reportažni slog ter razmeroma hiter tempo poročanja, ki ga določa omejeno trajanje.

Filmski obzornik kot format informacijske kinematografske oddaje se je rodil v Franciji v začetku dvajsetega stoletja in se je uveljavil že v dobi nemega filma. Ideja se je porodila pionirju francoske filmske industrije Charlesu Pathéju leta 1908. Format obzornika je torej francoski izum, ki so ga Francozi kasneje izvozili v Združene države Amerike. Obzornik je čez lužo naletel na plodna tla in tam zelo hitro požel ogromen uspeh. Ameriški trg je bil namreč neprimerno večji kot francoski. Ustvarjale so ga tako velike filmske produkcijske hiše, ki so z njim odpirale projekcije svojih filmov, kot tudi srednje velike ali majnše produkcijske hiše, ki so bile ustanovljene posebej za produkcijo kratkih filmov.

Pomemben mejnik pri vsebini in tematiki filmskih obzornikov je bil nastop druge svetovne vojne. Tedaj so obzorniki postali učinkovito propagandno politično orodje, ki so ga totalitarni režimi uspešno izkoristili za manipulacijo in oblikovanje javnega mnenja. V letih takoj po drugi svetovni vojni pa je filmski obzornik postal resnično priljubljen periodični format, ki je bil osredotočen predvsem na novice o običajih, športu, zabavi, modi, pomembnejših novicah in političnih dogodkih, vendar je našteto obravnaval na lahkoten in nezahteven način.

V sedemdesetih letih dvajstega stoletja je filmskemu obzorniku začela upadati priljubljenost in postopoma je začel izginjati iz kinematografov, saj se je tedaj televizija že dodobra uveljavila kot odlično orodje množičnega komuniciranja, hkrati pa je kratki film kot oblika filmske produkcije zašel v krizo. V istem obdobju so se začeli tudi spreminjati načini, s katerimi se je javnost spodbujalo k uživanju v kinematografski zabavi, ki se je vse bolj spreminjala v preprost potrošniški izdelek.

Paolo Caneppele je diplomiral iz sodobne zgodovine na Univerzi v Bologni ter doktoriral iz umetnostnih in kulturnih študij na Univerzi v Linzu. Vodil je raziskovalne projekte in publikacije pri Avstrijskem filmskem arhivu (Filmarchiv Austria) (1997-2002) in bil direktor knjižnice ter Fotografskega in grafičnega arhiva pri Bolonjski kinoteki (2002-2004). Med leti 2004 in 2018 je bil odgovoren za vse zbirke Avstrijskega filmskega muzeja na Dunaju, ustanove, pri kateri zdaj skrbi za nefilmske zbirke. Trenutno je profesor za arhivske in kinematografske vire na Univerzi v Vidmu.

Opravil je številne študije o zgodovini kinematografije, o cenzuri, domačih filmih, lokalni zgodovini kinematografije itn. Med številnimi knjigami najdemo tudi dve interdisciplinarni deli, ki se dotikata različnih tem, kot so kinematografija, oglaševanje, figurativna umetnost in literatura. Prvo delo je posvečeno poljskemu pisatelju Brunu Schulzu La repubblica dei sogni. Bruno Schulz, cinema e arti figurative (Republika sanj. Bruno Schulz, film in figurativna umetnost), ki jo je izdal Kinoatelje. Drugo pa se osredotoča na strahoviti konec sveta v letu 1910 I capelli della cometa. Di esseri in fiamme, catastrofi varie e donne in bicicletta (Lasje kometa. O bitjih v ognju, različnih katastrofah in ženskah na kolesu), ki je izšlo leta 2008. Leta 2021 je izdal knjigo Sguardi privati. Teorie e prassi del cinema amatoriale (Zasebni pogledi. Teorije in prakse amaterskega filma).