Predstavitev Simoneja Venturinija na simpoziju »Vzhod – Zahod Meja skozi film in zgodovino« je bila osredotočena na restavracijo filma Bitka od reke Astico do Piave ter na vprašanje razumevanja filmskih virov, ki jih v današnjem času digitaliziramo, restavriramo in objavljamo. Ti so v resnici plod tehničnih in kulturnih posegov, ki filmski material preoblikujejo in ga naredijo dostopnega javnosti. Obenem pa je žal neizogibno, da ga tej posegi spremenijo v primerjavi z izvirnim arhivskim materialom.

Dokumentarni film Bitka od reke Astico do Piave, ki ga je posnela italijanska kraljeva vojska leta 1918, prikazuje osrednje dogodke, ki so odločali o izidu druge bitke na Piavi. Bitka je potekala junija 1918 med avstro-ogrsko cesarsko vojsko ter kraljevo italijansko vojsko in velja za zadnjo večjo avstro-ogrsko ofenzivo prve svetovne vojne. Med številnimi vojnimi prizori s terena v filmu najdemo tudi posnetke preleta nad Dunajem pod vodstvom Gabrieleja D'Annunzia, predaje Avstro-Ogrske in razglasitve zmage italijanskega generala Armanda Diaza.

Film, ki je del fonda Simonelli, ki ga hrani Kinoatelje, je bil predmet kompleksnega projekta obnove, ki ga je izvedel Oddelek za humanistiko in kulturno dediščino Univerze v Vidmu pod znanstvenim vodstvom Simoneja Venturinija in Giannadre Sassa. Delovna skupina je izvedla filološko rekonstrukcijo in restavracijo širokega nabora gradiva, ki se je pred tem nahajalo v številnih arhivih. Pri projektu so poleg Kinoateljeja sodelovali tudi zgodovinski arhiv Luce, Cineteca del Friuli, Cineteca Milano, Lobsters Films in italijanski Nacionalni filmski muzej. Cilj projekta je bil rekonstruirati italijansko izdajo iz leta 1918, ki se je od julija istega leta predvajala v italijanskih kinematografih in gledališčih. Tukaj je potrebno omeniti, da so bile poznane vsaj štiri različice tega filma: italijanska iz julija 1918, francoska iz avgusta istega leta, kasnejša italijanska iz leta 1927 in izgubljena skrajšana škotska različica iz leta 1918, ki je bila približno polovico krajša.

Proces restavracije filma Bitka od reke Astico do Piave je bil interdisciplinaren, namreč številni nefilmski viri so bili v pomoč pri njegovi rekonstrukciji. Med njimi so bilteni (Uradni list Kraljevine Italije) in revije (The Bioscope, Kinema, Il Mattino Illustrato, Giornale del Mattino in Il Resto del Carlino), ki poročajo o predvajanju filma med letoma 1918 in 1933 v različnih krajih in mestih. Pomembno podporo pri raziskavi pa so nudili tudi dokumenti iz vojaških arhivov in muzejev, knjige, dnevniki (kot so dnevniki kapitana Maurizia Rave in poročnika Luigija Marzocchija) ter fotografije vojnih dogodkov, ki so jih posneli fotografi italijanske kraljeve vojske na terenu.

Pristop pri restavraciji filma je bil konzervativne narave, to pomeni, da so bile odpravljene praske na filmu in popravljene napake pri kopiranju, obenem pa so namenoma ohranjene "pomanjkljivosti" kot so anomalije, ki so bile vtisnjene na film v času, ko je bil projeciran. Pri barvi, ki je nadvse pomemben del filma, se je strokovna skupina oprla na diagnosticiranje prisotnega pigmenta in na preučevanje katalogov iz tistega obdobja.

Delovna skupina pod vodstvom Simoneja Venturinija namerava v prihodnosti dati vidnost in prosto dostopnost tudi javnosti skritemu naboru materialov, povezanih s filmom Bitka od reke Astico do Piave. Želja je torej, da bi kmalu v obliki interaktivne platforme ustvarili razširjeno edicijo pod imenom Dnevnik bitke, naslovom, ki nakazuje tudi znanstveno bitko, ki je podlaga in gonilo projekta.

 

 

Simone Venturini je redni profesor na Univerzi v Vidmu, kjer na Oddelku za humanistiko in kulturno dediščino predava o ohranjanju in vrednotenju kinematografske dediščine. Njegovo raziskovanje se osredotoča predvsem na ohranjanje in restavriranje filmov, filologijo ter na tehnološko, ekonomsko in kulturno zgodovino kinematografije. Venturini koordinira in sodeluje pri številnih raziskovalnih programih in je znanstveni vodja strokovne knjižne serije Plexus.