Uvod

Korpus, digitaliziran v tej fazi, je sestavljen iz štiriintridesetih elementov, posnetih na filme Super8 mm, ki jih je podjetje Kodak proizvajalo med letoma 1988 in 1993. Ti podatki so razvidni iz prisotnosti tako imenovanih robnih kod, tj. kod, ki jih podjetje natisne na rob filma. Če je res, da bi filmski ustvarjalec lahko posnel vsak posamezen kolut po datumu, ki ustreza kodam, je prav tako res, da tega ne bi mogel storiti pred tem, ko so bili le-ti izdelani. Laboratorijska faza nam torej omogoča pridobitev prve pomembne časovne indikacije, ki jo morda lahko točneje opredelimo med analizo vsebine filmov.

Četudi nas minimalna razlika v dejanskih datumih ne preseneti, je malo verjetno, da se je obdobje snemanja močno razlikovalo od datumov, razbranih iz kod, saj je ob tako stalni in obilni produkciji težko domnevati, da je filmski ustvarjalec filme uporabljal več kot nekaj let po datumu, ko jih je kupil. Tukaj je torej na mestu domnevati, da je snemanje skoraj sovpadalo z datumom proizvodnje filmskih kolutov v tovarnah Kodak.

Pomembno je, da lahko brez večjih zmot trdimo, da je bil ta sklop posnet v času razpada SFR Jugoslavije in hkratnega rojstva samostojne Slovenije. Spodaj spisek števila posnetkov, ki ustrezajo posameznemu letu, ki ga lahko razberemo iz robnih kod:

1988 7 posnetkov

1989 9 posnetkov

1990 3 posnetkov

1991 3 posnetkov

1992 0 posnetkov

1993 12 posnetkov

Preučitev in arhivacija materiala

Prvi korak pri obdelavi po protokolu, ki ga uporabljajo v laboratoriju »La Camera Ottica«, je digitalno arhiviranje v laboratorijski bazi podatkov, imenovani Dagma, kjer so shranjeni metapodatki vseh v njej obdelanih avdiovizualnih dokumentov. Zato je bilo potrebno elemente predoznačiti s pripisom nove identifikacijske oznake, ki jo sestavljajo številka fonda (v tem primeru 0330), oznaka, da gre za originalne Super 8 mm(B) in dvojnike (O) ter štirimestno zaporedno številko za vsak element. Vsaka koda Dagma, ki se nanaša na elemente tega fonda, bo torej vrste 0330-BO-xxxx. Izjema sta elementa 0330-BO-0015A in 0330-BO-0015B, ki sta bila tako označena, ker sta bila najdena v isti ovojnici in je to dejstvo je že upoštevala arhivska številka, ki jo je Kinoatelje dodelil. Pravzaprav sta bila elementa označena kot "171" oziroma "171 bis". Preučitev vsebine, kot bomo videli, nam bo omogočila trditi, da je taka postavitev verjetno naključna, saj ni kontinuitete pri posnetem materialu in niti pri letnicah, ki so označene z robnimi kodami, pri čemer je element A 1988 in element B 1989.

Faza arhiviranja se zaključi s fotografsko dokumentacijo elementov in njihovih škatel, v času, ko so vstopili v laboratorij in jim je bila dodeljena ustrezna koda.

Naslednja faza je fizični pregled, s katerim preverimo stanje filma in popravimo morebitne zlome ali razpadle spoje. Tukaj je edino težavo predstavljalo dejstvo, da so posamezni zvitki imeli poškodovan rep na koncu, ker so bili zadnji okvirji vseh elementov preganjeni zaradi vstavljanja v režo koluta. To končno pregibanje povzroči nestabilnost filma in neusklajenost, zato ne bi smeli biti presenečeni, če bodo zadnje sekunde vsake digitalne kopije prikazale zamegljenost ali nenaravno gibanje slike.

Ker imajo vsi elementi zelo kratko trajanje, sta bila zaradi praktičnosti ustvarjena dva sklopa, od katerih je vsak vseboval približno polovico vseh elementov. Ta sta bila dobro ločena z uporabo inertnega repa, na katerem je bila pripisana koda Dagma. Na ta način je bilo potrebno skener naložiti in razložiti samo dvakrat namesto štiriintrideset krat.

Digitalni zajem in zaključek laboratorijske faze

Skeniranje materiala je bilo opravljeno v tehniki 2,3K overscan. To pomeni, da  je bilo kadriranje izvedeno precej čez mejo okvirja in je tako zajelo tudi perforacije na filmskem traku. Ločljivost 2336 x 1752 slikovnih pik nam namreč omogoča ustvarjanje dostopnih kopij v polni visoki ločljivosti, četudi je povečano samo območje slike.

Pri fazi skeniranja je bilo izvedeno tudi štetje okvirjev vsakega elementa, kar je nadvse koristna informacija za določitev njihove natančne dolžine. Iz pisanja teoretika Alfonsa Del Amo Garcíe izvemo, da je korak Super 8 mm filma dolg eno dvainsedemdesetino čevlja ali 4,234 mm. Dejanska mera fotograam pa je 5,69 mm x 4,22 mm.

Digitalizirani del fonda skupno zajema 98.484 sličic, za vsak element povprečno 2897. Najkrajši element zajema 726 sličic in najdaljši 3650 sličic. Fizično to pomeni 416,98 m skupne dolžine in povprečno 12,26 m za posamezni element. Najkrajši posnetek je dolg 3,07m in najdaljši 15,45m.

Po pridobitvi slkovnega gradiva so bili filmi razstavljeni in v originalni obliki ponovno shranjeni v njihove originalne škatlice. Rep, ki je služil za ločevanje posameznih elementov, je bil prerezan na dvoje, tako da je na začetku in koncu vsakega ostala vidna koda Dagma. Na ta način se lahko v prihodnosti izognemo zvijanju dela filma, ki nosi fotograme, pri ponovnem vstavljanju le-tega v režo koluta.

Vsebina korpusa

Pri ogledu videoposnetkov in s sprotnim beleženjem vsebine posameznih elementov je postalo jasno, da je v različnih kolutih mogoče najti iste teme in prepoznati iste dogodke. Pri prvem letniku med tistimi, ki so na voljo nanašajoč se na robne kode, torej pri 1988, odkrijemo, da štirje od sedmih posnetkov predstavljajo hiše in podeželske krajine. V enem primeru imamo posnetek počitnic na morju v Apuliji, zadnja dva elementa iz leta 1988 pa vsebujeta tisto, po čemer je celoten korpus dobil ime, namreč posnetek demonstracij Mlade fronte in drugih italijanskih desničarskih skupin proti priznanju italijansko-slovenske dvojezičnosti v mestu Trst.

Če preidemo v naslednje leto, se znajdemo pred bolj heterogeno situacijo, saj nikoli ne najdemo več kot dveh kolutov, ki prikazujeta isto temo. Podrobneje imamo dva posnetka prometnih znakov - smerokazov,  katerih slovenski napis so uničili "Vandali" (z veliko začetnico), dva posnetka, v katerih avtor ustvari vizualno metaforo med bodečo žico in vrtnicami ter dva posnetka sedemdesete obletnice požiga tržaškega Narodnega doma iz strani že omenjenih "Vandalov" z veliko začetnico. Od treh preostalih kolutov (skupaj jih je devet) je eden namenjen testiranju zoom-a na tržaški Piazza Unità, drugi posnetkom podeželske hiše in zadnji istemu dogodku, ki se je pojavil že v filmih iz leta 1988.

Osredotočil bi se predvsem nanj: iz poglobljene analize treh videoposnetkov demonstracij (dva z robno kodo iz leta 1988 in eden z oznako 1989) je kot na dlani, da gre za isto demonstracijo. Predvsem je mogoče prepoznati iste transparente na shodu, ki so v enakem vrstnem redu in na enaki razdalji drug od drugega. To nam omogoča, da umestimo tudi druga dva elementa v leto 1989. Če bi se dogodek dejansko zgodil leta 1988, tretjega posnetka iz tega dne leta 1989 ne bi bilo mogoče najti. Mogoče pa bi bilo, da se je zgodilo ravno obratno, torej da bi od treh kolutov, ki jih je tistega dne posnel Žerjal, eden bil posnet pred kratkim, druga dva pa v prejšnjem letu. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri obeh posnetkih ob sedemdesetletnici požara v Narodnem domu, saj vemo da je do požara prišlo leta 1920 in bi se zato lahko komemoracija zgodilaa šele leta 1990, neglede na robne kode. Temu dejstvu je potrebno nameniti posebno pozornost, saj so ti posnetki edini, za katere je mogoča natančnejša datacija od tiste, ki jo ponuja sam filmski trak, na katerem so bili posneti. Prav zaradi zaradi pomembnega podatka, ki ga izpričuje datirani dogodek, lahko  ponovno poudarimo, da datume, ki jih označujejo kode, natisnjene na filmu, ne moremo šteti za preveč zanesljive, čeprav je njihova prisotnost še vedno sila pomembna.

Če nadaljujemo z analizo, imamo tri posnetke, ki so označeni z letnico 1990 in so bili najverjetneje posneti ob isti priložnosti (dva od treh zagotovo sta), saj prikazujeta vožnjo z avtomobilom po tržaški avtocesti, s posebej izpostavljenim pogledom na pristanišče in na nekatera ljudska predmestja, kot je Valmaura.

Iz leta 1991 v fondu najdemo tri posnetke. V tem primeru je nemogoče ugotoviti, ali so bili posneti skupaj, zagotovo pa se vsi ukvarjajo z isto tematiko. Prikazujejo namreč nagrobnike z napisi v slovenščini, ki so posvečeni partizanom ter partizanske komemoracije.

Premaknimo se v leto 1993, v katerem najdemo dvanajst posnetkov. Glede na količino materiala in že znane težave pri dataciji je možno, da so bili nekateri od njih posneti v naslednjem letu ali celo še kasneje. Najbolj ponavljajoča se tema je Rižarna pri Sveti Soboti, ki jo najdemo na štirih kolutih, ki prikazuje tamkajšnje komemoracije (tukaj je na mestu preveriti, ali je bila na isti lokaciji posneta tudi komemoracija leta 1991). Drugi pomemben sklop iz leta 1993 pa je komemoracija, ki je potekala na avstro-ogrskem vojnem pokopališču. Dva posnetka prikazujeta še spomenike slovenskim partizanom, ki so namazani z rdečo barvo ter moment, ko se na oknih sedeža organizacije Lega Nazionale pojavi transparent z napisom »Ne dvojezičnosti«. Nadalje imamo film, ki prikazuje nekatere benečanske vasice, predvsem zaselke občine Podbonesec (Pulfero) ter en kolut z variacijami uvodne špice. Zadnji v vrsti posnetkov iz tega leta pa prikazuje črno-bele fotografije z industrijsko tematiko približno iz začetka dvajsetega stoletja. Tukaj je težko reči, ali gre za ladjedelnico, rudnik ali tovarno.

Še zadnja opomba, ki jo je vredno navesti glede vsebine, je, da elementa 171 in 171bis nimata nič skupnega, saj prvi prikazuje podeželsko hišo, drugi pa obeležitev sedemdesete obletnice požiga Narodnega doma. Videa imata tudi različno robno kodo.

Če povzamemo, lahko torej te teme razdelimo na:

- sovražnost do manjšin s strani fašistov, tako tedanjih kot sodobnih (demonstracije, pobarvani napisi, vandalizirani spomeniki)

- spomin na nedolžne žrtve (komemoracije v Rižarni, avstro-ogrsko pokopališče, partizani)

- ruralni kontekst

- pristaniški in industrijski stroji

Zaključek

Korpus, zajet v znameniti škatli »Ne dvojezičnosti«, se umešča v širši kontekst bogate amaterske kinematografske produkcije Aljoše Žerjala. Širina celotnega obsega fonda je med drugim razvidna tudi iz že obstoječih zaporednih arhivskih številk posameznih elementov, ki sestavljajo ta korpus, ki segajo od 157 do 189. Digitalizacija preostalih elementov v prihodnosti bi bila nadvse koristna za dodatno razumevanje elementov, ki so bili obdelani v tej fazi. Pravzaprav je potrebno še veliko odkriti, da odgovorimo na vsa vprašanja, ki se nam pojavijo pri tem korpusu in da lahko razumemo, s kakšnim namenom je bilo to gradivo pravzaprav posneto. Kot pravi filmski raziskovalec in teoretik Paolo Caneppele: » gradiva so v resnici kot majhni otroci: prvič, ne govorijo z neznanci, in drugič, le če vemo, katera natančna vprašanja jim lahko postavimo, bomo našli odgovore, ki jih iščemo.«

 

Dario Rizzo (1993), zaposlen na Inštitutu za slovensko kulturo v Špetru Slovenov. Obenem vodi kulturne projekte Centra za kulturne raziskave Lusevera (Bardo), ki so usmerjeni predvsem v varovanje kulturne dediščine Terskih dolin.