Popotnica retrospektivi: Stojan Pelko in Vlado Škafar

09.04.2025

Nagovor Stojana Pelka

Spoštovani,

zdaj, ko je prestolnično leto že v polnem teku, je mogoče nekoliko lažje primerjati posamezne discipline oziroma sklope programov. Upam si reči, da je Filmsko mesto, kakor smo poimenovali cel sklop filmsko-kinematografsko-avdio-vizualno-animiranih projektov eden tistih, ki dobesedno hkrati producira rezultate doma in na tujem – pri čemer doma pomeni ne le v goriškem somestju in po Sloveniji, ampak po celi Evropi.

Zato sem nedavno, v Vili Vipolže, lahko goste pozdravil z besedami: »Dobrodošli v regiji, kjer se sprehajajo nagrajenci Evropske filmske akademije, dobitniki Zlate palme, rotterdamskega tigra, nominiranci za ameriško nagrado in dobitniki francoskega cezarja«. Gostja iz Latvije je k temu pridodala še čisto pravega oskarja – za dolgometražni animirani film.

Zakaj začenjam s tem? Zato, ker je retrospektiva Vzhod-Zahod, ki jo čez nekaj dni pospremimo na pot, zgleden primer tega nujno hkratnega lokalnega in globalnega delovanja za doseganje kvalitete in uspeha. Brez izjemnega lokalnega znanja vseh naših tukajšnjih kinotek, univerz, revij, filmskih zgodovinarjev in strokovnjakov ne bi mogla nastati tako atraktivna kolekcija filmov – a brez evropske prestolnice kulture, naše diplomatske mreže po Evropi in izjemnega sodelovanja z vodilnimi evropskimi ustanovami ta kolekcija ne bi potovala tako daleč in ambiciozno.

Zdaj vemo, da se ne bo ustavila le v pomembnih italijanskih mestih in sosednjih prestolnicah, ampak bo segla tudi do Dunaja in Berlina, Beograda in Prištine, najverjetneje tudi Bruslja in Pariza.

Za razliko od pogosto promocijskih naborov nacionalnih filmskih retrospektiv gre za skrbno premišljen, žanrsko in zgodovinsko bogat izbor, saj obsega tako igrane celovečerce kot filmske obzornike, arhivske dokumentarce in sodobne animirane filme.

Tako se zna zgoditi, da bo retrospektiva na kateri od svojih evropskih postaj v rednem sporedu ali na katerem od festivalov dobesedno srečala svoje rojake in rojakinje – npr. Kaj ti je deklica Urške Djukić ali Navadno hruško Gregorja Božiča, morda pa tudi Cvitkovičev Hotel Alkohol ali Kozoletov film o avantgardni skupini OHO.

Zakaj je to pomembno?

Ker nam je s Filmskim mestom uspelo že sproti odgovoriti na vprašanje, ki nam ga ves čas priprav na EPK upravičeno zastavljajo – to je vprašanje o zapuščini.

Ker je filmski proces najmanj tri-do-pet-leten, ga je nujno snovati z mislijo na prihodnost, ki je še ni – natanko tako, kakor se zahteva tudi od resnih EPK-projektov, da se vmestijo v čas in predvidijo prihodnost – svojo in sveta.

Zato smo, kot veste, naše Filmsko mesto razdelili na »kvarte«, če jim smem tako reči:

• v enem spodbujamo pisanje kvalitetnih scenarijev,
• v drugem vabimo producente, da pridejo snemat k nam,
• v tretjem vozimo filme okrog po regiji in »vozlamo« prizorišča z vsebinami in občinstvi,
• v četrtem tkemo srednje-evropske vezi filmskih animatorjev,
• s petim povezujemo najboljše izkušnje festivalov in art-kinov obeh držav,
• z današnjim pa najboljše od tega, kar imamo, pošiljamo po Evropi.

To priča o filmu kot še vedno eni najkompleksnejših disciplin sodobne umetnosti – in o naši zavezi, da se ne ustrašimo niti najkompleksnješih nalog.

Zato nas veseli, da bomo Dan zmage slavili s filmom – namreč celovečernim dokumentarcem Anje Medved Ne pozabi me.

Veseli nas, da že ta petek kontekst filmske fotografije Gregorja Božiča širimo ne le z njegovimi fotografijami, ampak prav te uvrščamo med likovna dela najvišje kakovosti – z razstavo v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.

In veseli nas, da se povsod, kjer se te dni navdušujejo nad filmom Urške Djukić spomnijo, da je tudi furlanski Čedad del naše čezmejne prestolnične regije.

Zato, ko pošiljamo naše filme in njihove avtorje in avtorice na Vzhod in Zahod, ne pošiljamo le nostalgičnega spomina na čase, ko je bil film še »večji od življenja« - ampak sporočamo, da je tu pri nas film še kako živ – da premika meje, prinaša delo, odpira oči, opozarja na krivice in zbuja upanje.

Posebej bi se rad zahvalil celi ekipi Kinoateljeja – Mateji, Nadini, Patriciji – in kolegu Vladu Škafarju za skrbno spremljanje vseh filmskih projektov. Ob tej priložnosti pa tudi diplomatski mreži Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, ki je prav v filmu videla enega od izjemnih zaveznikov v promociji Evropske prestolnice kulture.

Srečno pot!

Stojan Pelko, vodja programa GO! 2025

---

 

RETRO VZHOD-ZAHOD:  nekaj besed

Mednarodna retrospektiva Vzhod-Zahod: Meja skozi film in zgodovino predstavlja enega temeljnih kamnov filmskega programa GO! 2025, v njej pa odsevajo številni vidiki, na katerih je bila zasnovana zamisel Goriške brezmejne in čezmejne prestolnice.

Retrospektiva je namreč nastajala več let, sestavljala in poglabljala se je skozi več letnih simpozijev, vključila je številne filmske in druge inštitucije ter izvedence iz Slovenije, Italije in Evrope. Pravzaprav bi lahko rekli, da je rasla več desetletij, na nek način vse od leta 1977, ko je Darko Bratina s somišljeniki ustanovil Kinoatelje in se je filmska kultura na goriškem in širše razplamenela v ognju pionirjev Sandra Scandolare, Silvana Furlana, Jožeta Dolmarka, Nadje Velušček in mnogih, ki so prišli za njimi. V tem smislu predstavlja tudi eno od kron tega bogatega nasledstva.

Predstavlja tudi enega tistih GO! 2025 projektov, ki bodo svojo pot živeli ne le na Goriškem, pač pa po vsej Evropi: retrospektiva namreč že ta mesec začenja svojo bogato pot po Evropi in prepričan sem, da se njena pot ne bo končala z zaključkom prestolnice, ampak bo tekla naprej še po tem. Na ta način se uvršča tudi med tiste projekte, ki bodo tvorili živo zapuščino GO!2025.

Vlado Škafar, skrbnik filmskih programov GO! 2025