Med Trstom in tišino – Giampaolo Penca

Giampaolo Penco o svojem delu v filmu in televiziji
Rodil sem se v Trstu, torej na meji. Govorim samo italijansko. Delati sem pričel v Trstu, a sem kmalu odšel. Študiral sem na univerzi v Trstu in sem zatem znanje o filmu poglobil v Franciji, v Parizu pri združenju Varan, ki se ukvarja z dokumentarnim filmom. Zatem sem se vrnil v Italijo in se zaposlil v Milanu, kjer sem delal nekaj let, obenem pa sem delal tudi za RAI. Na neki točki so mi znanci predlagali, da se pridružim družbi Videoest, ki je izhajala iz TV Koper, iz družbe Alpe Adria, ki so jo zaradi finančnih težav tedaj zaprli. V tem času sem imel željo vrniti se v Trst in sem se zato pridružil tej novi tvorbi. To se je zgodilo leta 1990 in ostal sem tam. Nadaljeval sem z delom za državne mreže in sem med drugim, čeprav govorim slabo angleško, delal tudi za tuje televizije. Za norveško, avstrijsko in švicarsko. Mogoče je smešno dejstvo, da sem veliko delal za slovensko televizijo. Naredil sem namreč telenovelo v slovenščini. In to jaz, ki ne znam niti besede v tem jeziku. Ker živim ob meji, uspem razumeti iz izraza na obrazu, približno kaj mi nekdo hoče povedati. Ne poznam jezika, ampak menim, da ljudi poznam iz antropološkega vidika. 

Med Trstom in tišino
To je zgodba z dramatičnimi odtenki. Nihče izmed mojih štirih starih staršev ni govoril italijansko. Morda so kaj razumeli, poznali so dialekte, a vsi so obiskovali šole, ki niso bile italijanske. Ena izmed babic je hodila v slovensko šolo. Priimek ji je bil Kregar. Poročila se je s Penkom – brez črke »c« – ki se je šolal v madžarskih šolah. Druga babica je bila Istrijanka, izobraževala se je v hrvaških šolah. Za drugega dedka nihče ne ve, od kod je prihajal. Tudi tega ne, ali je bil sploh izobražen. Govoril je hrvaško. Nekaj časa smo celo domnevali, da prihaja iz Rusije, a za to nikoli nismo našli dokazov.

Vojne so povzročile veliko zmede in prekinile marsikatero nit. Najbolj pretresljiva je zgodba babice po očetovi strani, ki se je pisala Kregar. V Reko so prišli iz Ilirske Bistrice, prej je hodila v šolo v Ljubljani. Po smrti staršev so ostale tri sestre. Najstarejša se je tik pred prvo svetovno vojno zaljubila v italijanskega orožnika. Moj praded, zavzet slovenski nacionalist, je poroko skušal preprečiti. A hči, odločna po značaju, je odšla – brez denarja, z le ladijsko vozovnico – iz Reke v Cleveland. Tam je pretrgala vse stike z očetom. In paradoksalno: čeprav je odšla, ker ji ni dovolil poroke z Italijanom, se je v ZDA poročila s Slovencem, prav tako izseljencem.

Moja babica, najmlajša izmed sester, je prav tako prekinila stike z očetom. Po družinski tragediji – očetovem samomoru zaradi alkoholizma – se je povsem odtujila od slovenskega jezika. Nikoli ni govorila slovensko s svojim sinom, mojim očetom. Tudi z mano ne. Oče je razumel nekaj hrvaščine, saj se je v Reki govorilo tudi hrvaško, slovenščine pa ne. Tretja sestra je ostala v Jugoslaviji in se poročila s partizanskim herojem. Moja babica se je italijanščine naučila šele v fašističnih šolah, skupaj s sinom. Z dedkom, ki se je iz madžarskih šol naučil nemško in nekoliko hrvaško, sta doma govorila nemško. Kasneje sta prešla na italijanski dialekt. A ko je babico doletela bolezen – Alzheimerjeva – je italijanščino pozabila. Govorila je le še slovensko. Z nami. V jeziku, ki ga je prej tako vztrajno odklanjala.

Tudi po materini strani je bila zgodba nacionalne identitete zapletena. Dve sestri, dva brata – kmečka družina iz obrobja Reke, z istrskimi koreninami. Imeli so posestvo, živali. Dogovorili so se, da bo eden izmed bratov ostal v Jugoslaviji in prevzel družinsko imetje. Moja mati je sledila očetu v Trst, drugi brat je odšel v Genovo. Ezuli. Družina je še dolgo imela nepremičnine v Jugoslaviji, a do danes od tega nismo imeli nič.

Govoriti o tem ni lahko. Kdor pozna psihoanalizo, ve: terapevt ne more analizirati svojih najbližjih. Ne žene, ne sina, ne sorodnikov. Mnogi režiserji pripovedujejo zgodbe svojih družin – toda to je tvegano. Hitro postane idealizirano. Potrebno je poiskati igralce, ki utelesijo like. Intimnost je kot gora. Sam nimam težav z razgaljanjem, ko govorim o sebi. A družina? To je drugače. Tudi jaz pišem, že od nekdaj pišem dnevnike. Tudi moja mati jih je. Nekoč sem želel primerjati najine zapise – predvsem tiste o dnevih, ki sva jih preživela skupaj. A hitro sem spoznal, kako težko je to zame. Ugotovil sem, da imam z materjo povsem drugačen odnos, kot sem mislil.

Giampaolo Penco o svojem delu v filmu in televiziji in o zgodbi svoje družine, ki so jo meje globoko zaznamovale.